Diploma

Sredi gozda tam na jasi zajček dolgouhi piše.

Piše, briše, prepisuje in si svoje tačke liže.

Pa lisička Zvitorepka mu za hrbet pride,

mimo uhljev pogleduje, kaj na listu piše.

»Daj, povej mi, dragi zajček, kaj te črke govorijo,«

poželjivo gleda zajčka, da se sline ji cedijo.

»Rad postal bi doktor prava, raziskujem zdaj, kako

tebi Zvitorepka draga, kožo snel bi jaz lahko.«

»Lopov ti! Kako si upaš!« se lisica razjezi,

zgrabi ga, v grmovje zvleče, po zraku dlaka tam leti.

Ko borbe hrup počasi mine, iz grmovja zajček pride,

se usede, piše, briše, prepisuje in si tačke liže.

Zdaj to zajčkovo pisanje volka zlobnega privabi,

kaj to piše, naj pove mu, sicer se slabo mu piše.

»Rad postal bi doktor prava, pišem zdaj, kako

volku, dragi moj prijatelj, kožo snel bi jaz lahko.«

»Kaj si rekel, zgaga mala? Ti bi meni kožo snel?

Pridi, pa boš videl vraga, kaj bom vse s teboj počel!«

To izreče, zgrabi zajčka, tja za grm revčka zvleče.

Od tam se sliši strašno vpitje in renčanje res preteče.

Ko za grmom vse potihne, se poleže hrup, ropot,

iz grma medved se prikaže in z njim zajček kot gospod.

»Vidiš, zajček,« pravi medved, »pri taki stvari je tako:

kaj napišeš, ni pomembno, pomemben mentor je samo!«

Maks Starc